»Strah me je.«

»Tveganje je veliko, zato me je strah. Lahko mi popolnoma spodleti ali pa bodo ljudje samo sedeli. Ne vem, ampak želim tvegati. Tudi neuspeh je pomemben, saj se tako kot iz uspehov učimo tudi iz neuspehov.«

»Ne poznam nobenega vizualnega umetnika, ki bi kaj takega izvedel pred 175.000 do 200.000 ljudmi. Moje doslej največje občinstvo je štelo 6000 ljudi na stadionu. Mislila sem si 'vau', ampak to pa res presega vse, kar sem počela doslej.«

»Zelo sem ponosna na Glastonbury. Vsi so mi govorili: 'to je samomorilno, a si nora, ljudje so na gobah, na drogah, kako lahko prisiliš 275.000 ljudi, da utihnejo za sedem minut?' Morala sem tvegati, res sem. Bilo je čarobno, neverjetno. (...) Veste, koliko televizijskih gledalcev smo imeli? 1,1 milijarde. Lahko vam pošljem podatke, to je celo več kot Trump!«

»Z velikim obžalovanjem morava sporočiti, da letos festivala ne bo.«

»Zame je fašizem mobilizacija strahov ljudi, strahu pred svobodo, po tem, ko so pokukali vanjo.«

»Prizorišče v Glastonburyju je veliko večje in zahtevnejše, zato priprava traja več mesecev.«

»Opažamo, da je največji dejavnik strah. Strah pred odločitvijo, strah pred odgovornostjo, ker imajo občutek, da se pri 14, 15 letih odločajo za nekaj, kar bodo počeli celo življenje.«

»Prah je tako anksiozna prozna kronika naših največjih strahov pred izgubo.«